Verjetno eno najtežjih spoznanj, ki nas vsak dan “oblegajo” je, da je res vse “nateg”. Da niso zdaj neke dve tri stvari, ki ne funkcionirajo, pa da je nekje neka svetla točka. Ker je ni. Vsaj ne pri “hrani”, trgovini, masovni proizvodnji, dejansko vsem, kar ima namen prodaje s ciljem dobička.
In kako neverjetno se tako rekoč vsakodnevno skušam(o) oklepati misli, da pa mogoče pa to ali ono ni “nateg”. Da mogoče so pa tu “pozabili” na kapitalsko-dobičkovno prevaro in je nekdo nekje “uvidel”, da bi bilo “dobro” delati “dobro”. Šele ko to napišeš uvidiš nesmisel in dejansko nemogočnost izvedbe česa podobnega. In ja, ko potem vsake toliko – tudi s pomočjo prijateljev, ki so že šli skozi lekcijo ali tri – ugotavljaš globino dna brez dna – se ti utrne tista vedno bolj legendarna, kje so “brezskrbni” časi.
A le za nekaj stotink tisočinke. Ker vse, kar se dogaja, je prav posledica tistih navidezno “brezskrbnih” časov. Ker smo tu prav zaradi “njih”. Da razumemo, da je tudi tedaj bil… Ali pa vsaj tlakovanje poti vanj…
In tisti trenutek, ko smo se kot “človeštvo” “odločili”, da smo “odšli” v mesta, se obuli v čevlje in preprečili prenos energije zemlje ter rokam onemogočili pridelovanje hranje, je bilo za nas realno konec. Od tedaj smo roboti, v različicah 1.0, 2.0, 17.0 in tako dalje. “Digitalna preobrazba” pove največ kje smo… V tujki “trans-formacija” še več.
