Ob vsem, kar medijski prostor načrtno polni za poneumljanje sivih celic in predvsem vodenje v novo prevaro, je naravnost neverjetna stopnja pomanjkanja dejanskih informacij, kako se individualno »spopasti« s časom, ki je pred durmi. Seveda ne gre za strašenje, tega imamo najmanj v preteklih petih letih več kot dovolj, gre za dramilo tistim preostankom še delujočih niti, ki lahko posamezniku vzniknejo vsaj minimalni čut dejanske odgovornosti in samoohranitve.
Začnimo pri lažjem. Če je zjutraj v mestih nepopisna gneča, je najprej popolnoma enaka za drage kot za manj drage avtomobile. A tudi to je manj pomembno kot dejstvo, da gre za opomin, da tam nimamo česa iskati. Ker ni vredno našega (notranjega) miru, kaj šele dostojanstvenosti, da se centimetrsko premikamo, da prepeljemo za naš težko zaslužen denar otroka v šolo, kjer otroke učijo ponavljati in ne misliti in da mi pridemo v »službo«, katere namen je, da vsak mesec naš denar nakažejo banki in se nas sistemsko vodi v kreditojemalsko odvisnost.
Obenem je tako kot v primeru avtomobilov tudi v primeru stanovanj ali hiš – predvsem v kotlini glavnega mesta – situacija takista. Tako tisti, ki naj bi bili vredni milijone, kot tisti nekoliko manj, se v določenih – žal prepogostih – dneh, zbudijo v megli. Brez sončnih žarkov. In tako ostanejo žal predolgo. Kar je vnovič opomin, da tam nimamo česa iskati. Ker je osnovna dolžnost nas kot staršev in ne pozabimo (pre)pogosto prezrte skrbi in dolžnosti do samih sebe in lastnega življenja – da živimo v zdravem, sončnem in s svežim in zdravim zrakom in rastlinjem obdanim okoljem!
In namesto, da se pritožujemo nad to ali ono gnečo in nesrečno pogledujemo v nebo iščoč sonce, izkoristimo priložnost. Za res dober denar lahko (še) prodamo naše nepremičnine in najdemo bolj ali manj sanjske lokacije izven mest, ki so že v večini pogledov ljudem negostoljubna za življenje. Korak do tega, da prekinemo vezi z nesmiselnimi »službami« je potem bistveno krajši. In lažji. Tudi če se moramo vmes poslužiti vlakovne povezave. Ali čas z pomikanje v centimetrih v mestu nadomestiti z relacijsko vožnjo. Ki vsaj ne uničuje motorjev vozil.
Ker se bo očitno orožarska mahinacija predvsem na evropski celini poglabljala, je zdravorazumsko predvideti, da bo prej ali slej prišlo do določenih pomanjkanj, ne glede na to, da najverjetneje lokacijsko ne bomo epicenter morebitnih »spopadov«. Kanilo bi razmisliti kaj je tisto kar sami in v okviru družine potrebujemo za nekaj dni, da nismo odvisni. Kako lahko poskrbimo za zdrav duh v zdravem telesu, ko nismo ujetniki stanovanj večstanovanjskih zgradb brez dvorišč ali vrtov. Kako lahko z majhno zalogo goriva in nakupom električnega generatorja (ko so slednji še dostopni za dosegljiv denar) preprečimo potencialne pretrese. In kje najdemo v bližini pristne vodne vire.
Če kaj, je sedaj čas, ko vse povezano z navideznim luksuzom, izgublja na vrednosti (čeprav po borznih indeksih trenutno slednje ne izkazuje te podobe). Za vse »navadne« ljudi je prav zdaj odlična priložnost, da se tovrstnih predmetov dobičkonosno »znebimo«. Ker obstaja (še) dovolj tistih, ki menijo, da je to nekaj, kar bi utegnilo časovno ohranjati ali povečevati »vrednost«.
Najverjetneje so ustanove, kjer naj bi »ustvarjali« denar, ob verjetnih težavah vlad držav tiste, kjer ni najpametneje razmišljati o »hrambi«. Še nikoli v moderni zgodovini niso bili makroekonomski in hkrati geopolitični kazalci tako jasni, da bi si lahko predstavljali, da so tovrstne utrdbe vredne »zaupanja«. Ker ko padajo države, kdo lahko z davkoplačevalskimi sredstvi rešuje take ustanove? In kaj posledično »lahko« naredijo te ustanove napram nam?!
Razmišljanje o elektronskih rezervah je sicer na mestu, a v času brez elektrike in obenem zavedanju, da je vsaka elektronska naprava tudi »oddajnik« – najmanj lokacije – je dobrodošel razmislek o sredstvu, ki je lahko predmet menjave za produkte, ki bi nam utegnili koristiti. Ker se pozivi o lokalni valuti niso uspeli sestaviti, je rešitev lahko v obeh kovinah, pri čemer imejmo v mislih, da morebitne pol »kilske« ali »kilske« palice ne bomo uspeli zamenjati za glavo solate ali moke, ker nam enostavno ne bo imel ponudnik kaj vrniti. Potrebovati bi utegnili tiste manjše enote.
Vse navedeno je lahko nasvet za razmislek. V ničemer ni napotilo. Ključ je, da smo vedno in povsod neodvisni. Ker bi kakršen koli pretres v družbi zmeraj prizadel najprej tiste, ki so odvisni. Ki ne morejo več na bankomat. Ki ne morejo pojesti marmorja ali značke avtomobila. In ki ne vedo, kje se nahaja voda in raste sadje in zelenjava. Če nič drugega, nam vsaka investicija v življenjsko preventivo zmeraj ostane in če se situacija obrne drugače, nismo ničesar izgubili.
Predvsem pa tisto najbolj ključno – kanilo bi ugasniti radijske, televizijske in spletne informacijske sprejemnike. Če kdaj, tega sedaj ne potrebujemo. Kar imamo za izvedeti, bomo tako ali tako izvedeli. In tistega, kar je načrtno producirano za vnašanje panike in posledične distrakcije, ne potrebujemo.
In ne pozabimo, kar razpada, je dobro, da razpada. Ker razpada, ker ni bilo dobro. In vsak razpad je posledično nov začetek. Na nas je, kako si ga bomo uredili.
