Kaj pa vi, kje/kdaj so pa vam starši kupili prvi (in mogoče edini) volneni plašč?
Sam se še zelo živo spomnim večera po šoli (mislim da drugega letnika) na Gimnaziji Poljane, ko sem s starši zavil v stavbo Centromerkurja (ja, takrat si lahko pred vhodom tudi še parkiral avto). Takoj ob vhodu je vate buhnil vonj starega lesa in domačnosti, po rahlo majavih in močno škripavih lesenih stopnicah smo se odpravili v prvo nadstropje, od tam pa v eno od zadnjih sob. Tam je mama povedala, kot zmeraj, kako težko dobi za (pre)visokega sina podaljšane kroje oblek in prodajalka je kaj kmalu našla tisti pravi plašč – Murin, na dvojno zapenjanje, temno moder, številka 104 (52 podaljšana). Ki ga imam v omari še dan danes in po več kot 30 letih izgleda tako kot je izgledal na dan, ko sem postal presrečni “lastnik” – kot nov!
Kaj se je v tem času spremenilo?
Tako rekoč vse. Najprej Centromerkurja ni več. Kjer so se nekoč šibile police pod težo volne in bombaža (in občasno “plastičnih” Yasa trenirk…), se danes police šibijo pod težo cen “blagovnih znamk”. In ne materialov, ker so večinoma reciklirane smeti.
Do tega, da smo si tedaj s tedanjimi tolarji v povsem povprečni družini lahko “privoščili” nakup volnenega (kvalitetnega) plašča, kar danes z EURi, ko naj bi bil naš standard nekolikokrat višji, ni več možno. Najprej zato, ker so resnično volneni plašči na voljo zgolj še izdatno premožnim in kot drugo zato, ker so nam pravljice o nekakšnem zelenem prehodu, ki to ni, zapakirali v programsko vodeno pravljico, v kateri manjkajo ključni podatki.
Kako naši odpadki po okolju izrazito neprijaznih čezoceanskih mega-ladjah najprej romajo na Kitajsko, kjer jih “reciklirajo”, iz njih naredijo “surovine” in iz njih “izdelke”, kot so plašči, jakne, obleke,…. Da se potem s taistimi okolju izrazito neprijaznih čezoceanskih mega-ladjah vračajo v Evropo z dotiskom tega ali onega podjetja oziroma emblema blagovne znamke, da za nekaj 50-150 EUR potem nič hudega sluteči kupec odkupi nazaj svoje “smeti” in jih nosi. Kar je (plastični material) osnova za pretirano znojenje telesa, kar znova rešujemo z dodatnimi dezodoranti in pripomočki, kjer ne gledamo vsebin, kot je aluminij in da ne naštevam dalje?
Kako smo prišli do sem? Kje se nam je zalomilo? Kdaj že smo nehali spremljati in so nam načrtno vodeno preko programsko usmerjene TV in medijske propagande lahko prodali vsako pravljico in vsak tektonski nateg?
Kaj je bilo narobe z Muro in tisočimi pridnimi ženicami, ki so znale mojstrsko ukrojiti in izdelati plašč “za zmeraj”?
Najprej to, da so nas “nategnili” z osamosvojitvijo, ki je bila predvsem selitev premoženja od enih (nazaj) k drugim elitam, s poudarkom na več “zunanjega” vpliva in posledično lastništva. Managerski “odkupi” in spiski tako ali drugačnih “uglednih”, kot so jih imenovali vsi tako ali drugače prodani mediji v zadnji trideset+ letih, od katerih je večina najmanj toliko časa zrela za zapor. In odvzem državljanstva.
Stavim kar želite, da bi lahko danes kupili kvalitetni material (in ne reciklirane plastične odpadke!), zaposlili za dostojno plačo šivilje, ki bi izdelale “normalni” družini dosegljiv kvaliteten in “zdrav” plašč za dostopno ceno. Brez Kitajske. Brez zelenih nategov. Brez managerskih kraj dogovorjenih politično-kapitalskih ozadij.
A kaj, ko te stave ne moremo realizirati v realnosti. Ker večina še vedno spi. Ker se povprečna pozornost temi ne šteje niti v dnevih, temveč v sekundah in podrsljajih prsta po ekranu. Ker so nas po letih bombardiranja programsko vodenih TV vsebin napadli z digitalnimi platformami. In ko je že kazalo, da se začenjajo (pre)zaspani prebujati ubrali še bolj učinkovito taktiko – prezasičenost informacijskega polja, kjer – če ne veš, kaj iščeš, nikoli ne boš našel željene informacije. Ker je vse sprevrženo. Polno dezinformacij, načrtnih zavajanj, brisanj (tudi zato se mediji “selijo” na digitalne platforme, da ni več materialnega dokaza),…
Vesel sem, da imam Murin volneni plašč.
