Kot politologa me je vedno znova »fasciniral« način, kako so politikantsko-korporacijska globalna ozadja »ugrabila« levo politiko, leve politične stranke. Slednje so bile v času (pravih) sindikatov in (prave) zaslombe v delavcih ali nekatere v kmetih dejansko močne, ker so imele moč mobilizirati volilne udeležbe in posledično volilne rezultate, ki niso bili odvisni od vodenih medijskih objav. A tako kot so v ZDA »rešili« sindrom (proti)vietnamskih protestov (z obsežno vse-državno zaposlovalno agendo, kjer je lahko »vsakdo« dobil dobro službo, beri dober zaslužek, s katerim se potem poleniš, se ga navadiš in narediš vse, da ga braniš), je bil tudi napram nekdanji levi politiki odgovor relativno lahek – denar.
V kombinaciji z namestitvijo nekaj »ta pravih« kadrov, ki so seveda bili voljni opravljati »delo« zgolj za »prave« denarce in običajnim ljudem nedosegljive »plače« so si podredili sindikate, posledično že tako trhle politične stranke in tako smo danes priča paradoksu, da najbolj korporacijske in dobičkonosne (in posledično za ljudi najslabše) predpise kot zveri zagovarjajo demokrati in ne republikanci, kot varuhi kapitala. Prav to povampirjenje moderne, samo še navidezne levice, je jasen izraz, kaj denar naredi iz človeka. Kako ga kar naenkrat nikoli ni dovolj. In kako je večina pripravljana prodati sebe in vse svoje samo, da bi ohranila pozicije in privilegije in posledično nemoten dotok denarja. Za vse več in več.
Vzporedno pa se je izvajala še ena pomembna »fronta«, vnovič po predvidljivem in »iz aviona« razvidnem scenariju. Seveda gre za množične medije, ki so jih sredi 2000-ih »varno« pospravili v roke tajkunov, ki jim nikoli in nikjer ni in ne bo v interesu karkoli povezanega z raziskovalnim novinarstvom. In čez noč smo dobili brez vredne natisnjene papirje in kasneje spletne portale, ki zgolj prenašajo »agencijske« »novice«. Katere izvorne »agencije« in zakaj, seveda ni potrebno dvakrat vprašati. In ker je slednje postalo ob plandemiji že preveč razvidno, so (tudi v Sloveniji) uprizorili predstavo z javnim množičnim medijem, ki je bil tako grobo napadan s strani (navidezne) desnice, da ga je (jo – RTVSLO) bilo potrebno »braniti«. Ker naj bi šlo za zadnji branik »demokracije«, pristnosti in verodostojnosti. Seveda se tudi v tem primeru vse vrti okoli denarja in ko je aktualna oblast zagotovila (davkoplačevalska) sredstva tako STA kot RTVSLO, je ohranila moč in posredni nadzor, ki ga potrebuje vsaka šibka politikantska sestava. Tudi aktualna.
A večji izziv nastane, kako po/ob branjenju »temeljev demokracije«, ki naj bi bili javni mediji (čeprav to niso), potem količkaj razgledanemu ali izobraženemu posamezniku razložiti, da je njihov priljubljeni (javni) radijski program »voden« v informacijskem smislu? Da je enako z njemu/njej priljubljenim »medijskim« portalom? Da je dejansko večina objav laž ali v najboljšem primeru neresnica?
Težko. Ker so si scenaristi s sistemskim pristopom zagotovili tudi etiketiranje vsakogar, ki ne tuli skupaj z ovcami. Tako kot (verjetno) zmeraj v zgodovini je zmagovalka ZKP (zdrava kmečka pamet). Ko si nekdo na vse pretege sili in trudi nas prepričati, da je nekaj res, je verjetno zelo možno, da je res nekaj drugega. Da se prikrivajo dejanska ozadja. Da se prikrivajo finančne izgube, nezadostna prehranska oskrba in naravno smešne zlate »rezerve«. Sistemska korupcija in nezaustavljivo bogatenje peščice na račun večin.
In da se prikriva sistematično in načrtno ukinjanje ustavnih pravic in svoboščin.
