Ob začetku svoje poslovne kariere sem imel privilegij spoznati osebo, ki me je dodobra izučila v reakcijah na floskulo »ni mogoče« oziroma »ni možno«, ki je kar pogosta predvsem v javnem sektorju.
Vsakič, ko jo je izgovoril nadebudni zaposleni, z rednim mesečnim dohodkom na račun davkoplačevalcev, smo se usedli in rekli – no, kaj torej ni možno? In potem smo poslušali vse vrste izgovorov kdo kaj naj ne bi mogel, želel ali mislil. In smo šli od koraka do koraka, da smo v roku največ pol ure ugotovili, da je vse zgolj predmet namišljene nemogočnosti, ne pa dejanske.
Korak naprej nam v razmišljanju o možnem predstavlja ruski znanstvenik dr. Grabovoj, ki ga številni poznamo (predvsem) po številčnih nizih. Redki vemo, da je (bil) tudi politično angažiran in kot (pretirano) moteč (beri potencialno uspešen) predsedniški kandidat pristal tudi v zaporu. Še redkejšim je poznan njegov predsedniški program, ki je poleg načela »dobro za vse« izpostavljal prepoved smrti! Verjetno nekaj, kar se nam ob prvi misli zdi zgoraj predstavljeno »nemogoče«.
Ampak. Pomislimo globje.
S konceptom o »neizogibnosti« smrti je orožarska in navsezadnje tudi (fito)farmacevtska industrija dobila »pravno podlago« za vse, kar tako ali drugače prinaša smrt. Kaj bi prinesla zakonska prepoved smrti? Najprej konec pravne podlage za VSE strupe, ne-hrano, sevanja, farmacevtske poizkuse in industrijo orožja, saj bi bilo (tudi) vse navedeno protizakonito!
Šele navedeno lahko v zavesti ljudi povzroči nujen preskok v dejstvo, da smo kreatorji (vsega). In ne odmirajoči metuzalemi, ki moramo biti »veseli«, če dobimo mrvice sistema, ki nas stoletja prinaša naokoli.
Vse je stvar percepcije. In kot pogostimo slišimo – tudi nebo ni meja. Zakaj bi bila? Zakaj bi obstajale meje? Meje potrebujejo zgolj mejaši in varuhi meja, ne pa mi. Drznimo si biti brezmejni!
