Državna, pogosto tudi celotna javna uprava se vse pogosteje sooča z izzivi komuniciranja, ki vodstvu ne prinaša želenih »učinkov«. Poleg klasičnih specifik državne in javne uprave, povezanih s strokovnostjo izrazoslovja in že pregovorne nesposobnosti prevajanja širšim množicam nerazumljivega besednjaka, so tu še vedno bolj interesno (lastniško) usmerjeni množični mediji. Ki v vedno manjših količinah prenašajo ključna sporočila, saj menijo, da slednja javnost ne zanimajo. Pa je to res? Odgovorov je lahko več, za namene razprave ostanimo na pozitivnem pristopu, da slednje najverjetneje ne drži in da bi javnost vendarle najmanj občasno želela vedeti več objektivnih dejstev. In manj komentarjev, ki do objave že nosijo neizbrisen pečat interesnih skupin in z konfliktom interesov povezanih prišepetovalcev.
Kako se je državna uprava znašla v komunikacijskem izzivu?
Kako se je, poleg medijskega položaja, državna in javna uprava znašla v komunikacijskem izzivu ne-sprejemanja in nerazumevanja? Po navadi nastopijo spremembe s centralizacijo in povečanim nadzorom in posledično razosebljanjem v času enih barv vlad, ki za svoj stil in slov vladanja potrebujejo vojaško disciplino in ustroj. In kjer se takoj ve, kdo edini lahko kaj reče ali napiše. In kje to (lahko) naredi. Če hoče.
Izziv nastane, ko sprememba barve vlade tradicionalno sledi vzorcem prejšnje vlade in torej ne vračajo stvari na svoje mesto. Okus centralizacije, povečanega nadzora in posledičnega razosebljanja jim prija, še posebej, ker niso bili odgovorni za predpisno-uporabni nastanek stanja.
Odnos v komuniciranju
Ampak kaj vse našteto pomeni za komunikacijski izziv? Vsekakor dejstvo, da razosebljanje komuniciranja ne more doseči ciljnih javnosti oziroma deležnikov. Ker z razosebljanjem ni moč vzpostaviti odnosa v komuniciranju ki je ključen. Saj želimo praktiki komuniciranja vzpostaviti po možnosti dvosmeren simetrični odnos javne organizacije ali vsaj dvosmerno asimetričnega. Ker zato ne govorimo o stikih z javnostjo. Ker smo se do sedaj že naučili, da javnost (tako kot deležnik) pravilno ni zgolj ena(en). In ker je stik enostranski proces, ki torej lahko ustreza procesu informiranja, ne pa vzpostavljanju odnosa v komuniciranju. In brez odnosa ni rezultatov.
Česa državljanke in državljani ne prenašamo?
Ne more državljan/ka komunicirati z glavno pisarno. S portalom kjer je samo en kontakt, kjer se ti potem podajajo, dokler ne dobiš odgovora, s katerim si nimaš kaj/česa pomagati. In ker so začeli načrtno »skrivati« odgovorne in podajati en brezoseben naslov, smo oziroma so danes, kjer so.
In kakšne so rešitve?
Rešitve seveda (vedno) obstajajo. In to tako rekoč brezplačne. Ki ves čas čakajo, ker so se aktivirale družbeno in so vsaj v določenih odtenkih še prosto dostopne. Navzlic vsebinskim cenzuram, ki ozaveščenim uporabnikom niso tuja. Tako rekoč vsakemu uporabniku so na voljo številne platforme in lastni (spletni) mediji, pri čemer prav odločevalcem v državni/javni upravi praviloma ni potrebno skrbeti za prepoznavnost, kar je (lahko) prvi izziv tovrstnega nastopa neprepoznavne osebe. Pogosto po nepotrebnem odločevalci podcenjujejo uporabnike platform, da za njih potrebujejo atraktivne in specifično (drugačno) oblikovane izdelke. In ne razumejo razsežnosti vsaj enosmernega odnosa brez posrednikov, ki jim jih platforme nudijo. Kjer je potrebno samo rezervirati čas, strukturirati vsebino in slednjo na čim bolj jasen in razumljiv način osebno (!) prenesti uporabnikom.
Ki jih bo na ta način vsak dan več. Tistih, ki bodo slišali. In tistih, ki bodo razumeli.
