Pravica do znanja. Res?

V »modernem« svetu smo tako rekoč preplavljeni z univerzalnimi, splošnimi ali posebej tematskimi deklaracijami, zakoni in predpisi, ki naj bi človeštvu tako ali drugače »omogočale« pravico (do) znanja. Oziroma (do) izobraževanja/e, kar je sicer dejansko nekaj drugega kot znanje, kar bomo v kratkem razvili.

Pa se (seveda) zaplete (že) pri znanju. Ker, če kdaj, se moramo v dobi vodnarja vprašati, o kakšnem znanju se sploh pogovarjamo? Kdo je to znanje »odobril«? Čemu je dejansko namenjeno »znanje«, ki nam ga podajajo? Kakšen je resnični cilj?

In ob tem naredimo zgolj mini zgodovinski korak nazaj in se zamislimo nad terezijansko-jožefinskimi reformami, ki so tako rekoč če noč ukinile elementarno ljudsko (!) šolstvo in uvedle »osnovne« šole. Ki so prenašale »znanje« vladarjev. Z namenom? Morebiti res, da bi bili podložniki bolj izobraženi? Najverjetneje ne.

Da o vlogi krščanstva oziroma pokristjanjevanja v povezavi z »izobraževanjem« ali »podajanjem« »znanja« niti ne izgubljamo besed. Ta del nam je (verjetno) (že) razumljiv. Če kdo tu potrebuje dodatne podlage je pravi naslov Pavle Medvešček »Iz nevidne strani neba«! (link: https://www.primus.si/iz-nevidne-strani-neba?gad_source=1)

Posebej se me je tema »znanja« dotaknila ob nedavnem spremljanju simpozija, na katerem je ameriški (celo holivudski) filmar, producent in avtor povedal, da je v začetku kariere za plačilo delal za zelo bogatega Američana, ki mu je dal nalogo, da v starih knjigah išče zapise o (zanj) posebej zanimivih temah.

In seveda se nemudoma pojavi glas v glavi – zakaj le v starih knjigah, saj obstajajo tako barviti in slikoviti ponatisi? In kaj kmalu po tem vprašanju zasveti nekaj tisoč svetilk in nebo preplavi brezmejna svetloba. Seveda. Saj smo že ničkolikokrat slišali, da »zgodovino« »pišejo« »zmagovalci«. Pa (očitno) nismo bili zavestno pozorni, za kako globoko in temeljno sporočilo gre. Kajti ne gre zgolj za zgodovinopisje. Najverjetneje lahko slednje trdimo za celokupno znanje. Tisto človeštvu prvinsko. Ki se je iz »poraženca« v »poraženca« izgubljalo. Ker ga je na novo pisal vsakokratni »zmagovalec«. Pri čemer ne vemo, kdo je zakaj (ali kaj) izgubil. Niti, kdo je zakaj zmagal. Kaj so bili dejanski cilji? In kaj smo (najverjetneje) izgubili s poražencem/i?

Tudi zato moramo biti še kako pozorni ob aktualnih digitalnih agendah, saj nas (prav) pol-pretekla zgodovina najmanj zadnjih treh let uči, kako z lahkoto se brišejo neodvisna znanstvena dejstva. Kaj vse lahko »izbrišejo« iskalniki in platforme. In kako enostavno jim je »utišati« kogarkoli, ki izraža »sistemu« neljube informacije. Ponovo pustimo ob strani, da nas prav zaradi te digitalne agende sedaj silijo tudi v nove davkoplačevalske katastrofe, povezane z novimi jedrskimi elektrarnami, ki jih za »normalno« sonaravno življenje prav v ničemer ne potrebujemo. A naj bo slednje tema za kakšen nov zapis.

Pravica do (pravega) znanja in izročila (!) bi morala biti temeljna pravica. Ki je ne bi smela kakorkoli utelešati katerakoli izobraževalna ustanova. Ne glede na dejstvo, kako nam ozaveščenim staršem, ki smo spregledali pogoltnost farmakomafije, prav pride ustavna obveznost osnovne šole, slednje (verjetno) ni prava pot. Kar nam vnovič dokazuje načrten korenit politični poseg v zakonodajo, ki opredeljuje šolanje na domu. Zakaj že? Kakšno znanje (in izročilo) se (komu) preprečuje? In zakaj? In zakaj bi morali (tudi) na domu slediti »znanju« oblasti?

Naj tečejo vprašanja. In naj dežujejo odgovori. Čas je pravi.

Kar se tiče zgodovine imamo srečo, ki dejansko je sreča, ki se je niti ne zavedamo. In sicer, da so nam še na voljo tiskani zgodovinski viri, o katerih je govoril tudi holivudski filmar, kjer so vsebine drugačne. Necenzurirane. V našem prostoru predvsem v nemškem jeziku. Na spletu dovolj tudi (relativno) kasnejših angleških prevodov (19. stoletje). Sam pa pot v neznano začenjam z »Občo zgodovino« Josipa Stareta. Iz leta 1874. Stran 1, Uvod, prvi odstavek:

»Kaj je zgodovina?

Zgodovina je jako splošno ime; prav za prav pomeni popis vsega, kar se je kdaj zgodilo. O vsem tem, kar se je že zgodilo in kar se še vedno godi, pa človek le prav malo ve.«

Svoboda je stanje od-ločitve.

Delite naprej ...
Gregor Kos
Gregor Kos
Objave: 11