»Le čevlje sodi naj kopitar« je v »Apelu in čevljarju« zapisal Prešern in okoli dneva kulture imamo veliko vzrokov, da se spomnimo njegove satire. Po – to moramo posebej izpostaviti – načrtno in pazljivo lansirani aferi nakupa sodne stavbe – se namreč volivke in volivci nahajamo natanko tam, kjer nas politična ozadja želijo – na tnalu manipulacij. Na tnalu manipuliranih medijev, manipuliranih sporočil in, kar je najhuje, na tnalu manipuliranih in skrbno nadzorovanih in sporočilno plasiranih socialnih medijev.
Tako rekoč edino obnašanje, ki nam pritiče ob t.i. aferi sodna palača je najmanj smejanje, če ne globok krohot. Krohot izvajalcem afere ob njihovi nesposobnosti. Krohot navideznim razkrinkovalcem afere, ker so vsi del dobro vpreženega konja sistemske korupcije te države. In krohot protagonistkam in protagonistom, ki z vstopom v polje politike brez kančka vedenjskih ali strokovnih referenc in popolni odsotnosti kakršnih koli moralno-etičnih vrednot vsakodnevno (!) plenijo davkoplačevalska sredstva.
Naš denar. Denar, s katerim bi lahko odpravili revščino. Uredili šolstvo, zdravstvo in pokojninsko blagajno. Brez težav zagnali investicijske cikle za uspešno delovanje zdravega gospodarstva. In seveda odklop vseh rakavih zajedavcev, ki zgolj priključeni na državne jasli izigravajo (navidezno) velike in (še bolj navidezno) uspešne managerje. So pa v resnici manj kot zgube.
Tistih resnično uspešnih, pogosto družinskih podjetij in obrti, ki uspešno poslujejo že desetletja, v medijih ne bomo zaznali. Ker ne stojijo v vrsti za »državno« (beri: davkoplačevalsko!) »pomoč« (beri: podporo pogosto zgrešenih investicijam ali naložbam oziroma priložnostim za sistemsko korupcijo). Ker se ne rabijo medijsko izkazovati v svoji uspešnosti. Ker razumejo, da zgolj s trdim delom in disciplino hranijo sebe, svoje družine in družine zaposlenih. In tega ne rabijo izkazovati z novimi modeli avtomobilov ali podobnimi nesmisli in v očeh (še vedno) premnogih simbol uspeha in, kar je še bolj neverjetno, moči.
Moči nikoli nimajo odvisni. In v aktualni položajni politiki, medijih in gospodarstvu ni neodvisnih! Zgolj medsebojna prepletenost njihove odvisnosti jih vzdržuje. Na plečih davkoplačevalk in davkoplačevalcev.
Po uradni oceni Raziskovalnega centra Evropskega parlamenta so v Sloveniji že leta 2016 za t.i. sistemsko korupcijo v javnem sektorju letno namenili 3,5 milijarde EUR! Pomislimo, kako visoka je ta številka danes. In ob tem navedimo še podatek, da v javnem sektorju ni objavljen noben (!) javni razpis, ne za storitve, ne za produkte, če ni že vsaj delno dogovorno izbran izvajalec razpisa. Ali še huje – da želeni izvajalec ne sodeluje v pripravi razpisne dokumentacije njemu ali njej v prid in po možnosti tudi pri »ureditvi« ali »zagotovitvi« manj ugodnih prijaviteljev ali ponudb.
To je realnost našega vsakdana. Ne ministrica za pravosodje, ki je sestavni del tega sistema in v njem iščem najbolj ugodno vlogo zgolj zanjo osebno. In je pri tem – razen v načrtno zlorabljeni retoriki za osebne koristi – nikoli in nikdar ne zanimamo državljanke in državljani. Razen v smislu, da smo (tudi za njo) koristni davkoplačevalci in davkoplačevalke.
Poveličevanje povsem neupravičene (herojske) vloge ministrice za pravosodje v (domnevnem) odstopu je dokaz, da vsem tistim, ki so jih dnevno polna usta (oziroma tipke) na družbenih medijih, kako naj bi jim bilo vse jasno (in vsa ozadja), ni jasno kaj veliko, če sploh karkoli. Temveč jim je še vedno dnevno »kupljeno« vse primerno zapakirano in objavljeno. V treh letih številnim tako ni uspelo razviti lastnih analitično-raziskovalnih sposobnosti, na osnovi katerih bi lahko prepoznali ključna dogajanja in predvsem kaj in kdaj (načrtno) lansirajo ozadja.
Moč je (še vedno, zmeraj in povsod) v rokah ljudstva.
