Naslov blog razmišljanja je pogosto slišana fraza, ki pa daje vtis, da je zaradi relativne pogostosti v resnici pomensko in izvedbeno izgubljena.
Zakaj?
Koliko od nas dejansko ozavešča pomen besed, ki izpostavljajo vzročno povezavo med vsi za enega in eden za vse? Kaj to dejansko pomeni? In v čem je zapisano ključ do skupnega in posledično (edinega možnega) individualnega uspeha?
Najprej je pomemben vrsti red, ker se rek ne začne eden za vse in vsi za enega, temveč je prvi poudarek na kolektivni moči, pri čemer kolektivna moč ne pride do pravega izraza, če je izvzet interes posameznega šibkega člena. Zgolj ustrezna prilagoditev kolektivne moči (tudi) najšibkejšemu členu dejansko lahko vodi do želenih rezultatov skupine.
Kot primer lahko navedemo ekipne športe, lahko tudi meni sicer ljubo košarko in ker se v ameriški NBA ligi prav sedaj bližamo vrhuncu – finalu, sem pogosto opazoval in hkrati prebiral knjige najuspešnejših trenerjev. Z največjim presenečenjem sem ugotovil, da tisti najbolj legendarni ne prisegajo na sicer klasične vodstveno-prevladujoče pristope, znane iz ameriških poslovnih šol. Temveč, da moč skupine iščejo in utrjujejo z vzhodnimi znanji in modrostmi, s celostnim pristopom in predvsem na način, kako najmočnejši členi ekip morajo prepoznati in pomagati šibkejšim, sicer tudi tisti najmočnejši ne morejo do finala, kaj šele do zmage v finalu.
Šele dejansko celostno uigrana in »sozvočna« ekipa je ključ do uspeha, ki po besedah najuspešnejših trenerjev v zgodovini lige nikoli ni zgolj rezultat dela z utežmi ali treningov meta. Dober primer je tudi vožnja s čolnom po brzicah, kjer je važno delo vseh v čolnu, ker lahko napačen gib posameznika stane obrata čolna vse, torej tudi tiste najizkušenejše.
Sledi: eden za vse. Pomen in vrednost »enega« smo v bližnji preteklosti pogosto slišali v prelepem sloganu: spremeni sebe in spremenila se bo Slovenija. Prav ta slogan v celoti razkriva lepoto in tako rekoč strateški pomen »enega«, torej moči nas samih. Naše volje. Naše odločitve. Naših misli. In predvsem naših akcij.
Dovolj je bilo pritoževanj v smislu, česa vsega nekdo drug ne naredi ali opravi, kdo je vse kriv in kaj je vse narobe. Prav vse lahko spremenimo sami, vendar moramo za slednje sami sprejeti trdno odločitev in spremembo udejanjati minuto za minuto, dan za dnem, z lastnim zgledom. Ko jo udejanjamo jo »vibriramo« v prostoru in času. Kot tako jo lahko sprejmejo tudi drugi, jo začnejo poosebljati in v skladu z njo rasti. In tako se vrnemo na izhodišče – eden za vse.
Zveni znano? Pa dajmo!
