Poslovili smo se od prijatelja, s katerim sem delil srednješolske klopi, čeprav bolj dogodivščine kot klopi, in s katerim sva se po izgubi rednih srečanj za časa fakultete ponovno srečala vsak na svoji poslovni poti. Takrat razumeš pomen v mladosti spletenih prijateljstev, kako pomembna so slednja za zaupanje tudi kasneje, ko o nekomu več veš, ko si z nekom ne zgolj preživel, temveč soustvarjal del življenja.
Ko sem na najtišjem mestu pogledoval naokoli znane obraze sem ugotovil, da se s številnimi že dolgo nismo srečali. In da nas kot kaže čaka čas, da se bomo tako ali drugače srečevali na dogodkih slovesov, kot je bil današnji. Ki je bil navkljub izraziti bolečini vendarle posvečen potrditvi neizbrisljivosti dejanj osebe, ki se je poslovila, na vse zbrane. Dokler ne bomo sami na vrsti za slovo in ne bomo imeli več priložnosti za udejanjanje odnosov.
Naj bo leto 2025 leto, ko se spomnimo prijateljev iz mladosti. Čas za čaj in klepet v živo (in ne zgolj všečkov na platformah odtujevanja) si bomo že odtrgali iz nabitih urnikov. Pomislimo kdaj zvečer namesto na buljenje v TV ekrane za koga vse bi nam bilo tako ali drugače žal, da se z njo/njim ne bi (več) srečali. Ne bi (več) spregovorili. Bili tako ali drugače žalostni oziroma bi občutili neizpolnjeno praznino, če bi se kar naenkrat, brez opozoril(a) poslovili.
Zna biti, da lahko na ta način sogradimo družbo sočutne sočlovečnosti. Kar je največ, kar lahko udejanjamo v aktualnih “razmerah” in “konstalacijah”. In kar je dobro, ni slabo.
Vesel sem, da živim. In vesel sem za vse, s katerimi soživim.
